Filipove prigodnice

Gremo k Miklavžu

2007-11-21T09:48:00.000+01:00

Letos nas pa bo! Miklavška gora, prihajamo!
(glej > navodila)
Ker jih bo šlo nekaj prvič, eni pa celo ne berejo Prostočasnika (mislim! ... :), bom dal nekaj napotkov iz prejšnje zimske številke (Prostočasnik št. 2).

Nesem pismo Miklavžu
Nesti pismo Miklavžu je zabavna stvar. Še bolj zabavno je, če mu ga odnesemo v dobri družbi.
Vsako leto, le nekaj dni pred miklavževim večerom, se s skupaj s prijatelji odpravimo na izlet in odnesemo pismo z željami k eni od cerkvic dobrega moža. Ob dogovorjeni uri se s prijatelji zberemo ob vznožju “Miklavževe” gore. Nestrpni otroci (pismonoše) komaj čakajo, da se pohod začne. Na poti pojemo, se igramo besedne igre ali se kepamo, če je sneg. Na cilju pismonoše, ki so vzhičeni od velikega pričakovanja, položijo pisma na cerkveni prag. Včasih je treba pisma obtežiti s kamnom. (Kadar piha, veter pisma namreč lahko odnese; to z veseljem izkoristijio parkeljci, ki prežijo nanje in jih skrijejo.) Potem se vsi zberemo skupaj, s polnimi pljuči zajamemo zrak in trikrat zakličemo: “MIIIIIKLAAAAAVŽ!!!”
Kaj sledi? Otroci vedo, da Miklavž pisem ne bo pobral, če bomo v bližini. Zato se umaknemo, si ogledamo okolico ali odidemo na kosilo v bližnjo gostilno. Medtem pa Miklavž s svojimi pomočniki zamenja pisma za nogavice ali škorenjce, v katerih so čokoladni bomboni. Tako. Pisma smo oddali. Na poti navzdol otroci razburjeno pripovedujejo, kaj so v pismo napisali. Polni pričakovanj hitimo domov, saj glavno šele pride – na Miklavžev večer.

Še to:
V Sloveniji je več kot dvesto cerkvic posvečenih svetemu Miklavžu. Za obisk tistih na vrhu hriba si je potrebno vzeti nekaj časa. Nekatere so lažje dostopne in jih lahko obiščemo na popoldanskem sprehodu. Morda celo pred samim Miklavževim večerom.

Čisto na koncu še napotek za spremljevalce:
Miklavž vedno potrdi prejem pisma z nogavico, v njem pa je ena njegova čokoladna kopija. Ravno toliko, da veste ... :)

Nesem pismo Miklavžu - šestič

2007-11-18T14:05:00.000+01:00

Spet nesemo pismo k Miklavžu na dom. Na Miklavško goro.

Datum

Letos gremo teden prej, v nedeljo, 25. novembra 2007.

Tajming

Iz Ljubljane ob 9.15 h.
Zbor v Železnikih (Studeno) ob 10.00 – 10.15 h.
Hoja proti Miklavškem vrhu po Studenski grapi.
Predaja pisma na vložišče ob 12 – 12.30 h. Kratka malica, rajanje (odvisno od razpoloženja in temperature).
Odhod v dolino in proti gostilni. Kosilo ob cca. 13.30 h.

Vreme

Vreme bo. To pa nikoli ni slabo. OK, morda včasih bolj mokro, včasih bolj toplo. Spremljaj napoved v besedi in sliki.
V nedeljo zjutraj vsak pogleda skozi okno, in se odloči, kaj bo oblekel in obul.

Pot

Peš štartamo iz (s?) Studena. Za parking se znajde vsak sam. Prejšnjič smo parkirali pri tovarni Alples. Gremo čez Selščico po Studenski grapi in zavijemo levo gor proti Miklavški gori.
Višinske razlike je okoli 500m.

Kaj s sabo

Obleka: odvisno od vremena. Tople čevlje s fajn podplati in kaj za preobleč. Večkrat.
Ne pozabi pisma!

Grickanje sproti

Pot nekaj časa traja (mame pa so non-stop lačne.) Kakšen piškot, sadje, pijačo. Ne preveč, ker gremo potem na kosilo.

Resna hrana

Kosilo imamo v gostilni Zalogar v Dolenji vasi. Spravili nas bodo v brunarico, ki je namenjena ravno takim veslim družbam, tako da bomo lahko do konca potrošili energijo, če jo bo kaj ostalo.
Zimska rezervacija brunarice nas zaradi ogrevanja pride 20€ posebej za vse skupaj. Ni panike.
Pozor: naj vsi, ki imajo namen iti na kosilo, najavijo število. Prostora je omejeno, zato velja princip: prvi pride, prvi melje.
Prijave do srede, 21.11.2007.

Meni

Naročiti moram v naprej. Za otročke bodo puranji dunajci, za odrasle pa juha in kaj krepkega. Če želi kdo kaj posebnega, naj prej pove.

Odpovedi

Vemo kakšno vreme je in iz koliko nosov že teče. Vsak oceni sam, ali je za it ali ne. Pošteno pa je vsaj do našega gostilničarja, da mu pravočasno povemo natančno število lačnih ust. Odpoved torej do petka.

Miklavž vas ma rad

Tokrat gremo v to dolino še z enim namenom. Vemo, kakšna neprilika jih je doletela. Posledice se čutijo tudi še sedaj, ko so mediji na njih že pozabili.

Zato tokrat udeležba ni zastonj. V teku je akcija, da od lokalnih skrbnikov izvemo, katera družina / družine so v tem trenutku najbolj potrebne finančne pomoči. Zbrali bomo prostovoljne prispevke, ki jih bomo donirali (s kuverto prek zaupanja vrednega človeka).
Predlagam 10 do 20 € po družini.

V poštev pridejo tudi dobre igrače (ne kakšne smeti iz restavracije hitre prehrane), ki jih bomo dali v vrtec, tam pa jih bodo razdelili družinam.

Dodatne info

Če bi poleg te elektronske objave še toplino človeškega glasu, ali pa preprosto ne verjamete, da je tam res pravi naslov za Miklavža, lahko pokličete na 031 306 986. Saj veste koga.
Ali pa poštno ležeče na fotra: tadej.maligoj@gmail.com.

Kakršnikoli komentarji tukaj spodaj zaželeni, če ne celo obvezni! :)

Nesem pismo Miklavžu - četrtič

2004-12-04T12:00:00.000+01:00

4. december 2004 – tretjič

Ni bila lahka, tale Miklavška gora.

Najprej nas domačini prijazno opozorijo, da je klatenje po gozdu med sekanjem dreves lahko Odrešitev. Brrr!

Tudi narava sama opozarja na začaran gozd.

Pod noge se nam zlivajo kamniti hudourniki.

Še vreme kljub znanstvenometeorološkim napovedim o šajbi ves čas niha med snegom in nočjo.

A izkušnje s prejšnjih Miklavž Trophy-jem nam pomagajo premagovati še tako nemogoče prepreke.
(Na sliki: Na hitro stesana lestev. Švicarski nožek.)

Luka, a smo mi frajerji?

Izkušeni stezosledci požrtvovalno hodijo v izvidnice in odkrivajo zasede in stranpoti.

Ob tolikšni moči volje Papa gora preprosto ni mogla reči ne.

Juhej, gor smo!
"Miklavž je že odzvonil. A bo prišel še enkrat nazaj?!"

Ja, ja, je!
"Dej se umakn, tamau! Jest že vidim svoje potrdilo!"

Mmmm!
Vredno vsakega koraka ...

Miklavžu je rdeča všeč.

"Da se ve. Jest sm sam pršu gor."

"Midva tud. Pa dol tud greva peš."

"Jest sm pa hodla za dva."

Kaj je dober tale miklavžev džus.

... pa McKlavž duda!

Le kaj nam še preostane ?! ... ;+)

Ali Miklavžev stolp ali pa Ljubljanska stolnica.

Parkeljc se bo že česa spomnil ... ;+)

A ne?

Pismonoše so bili:

Anja, Didi, Dora, Ema, Erik, Filip, Jakob, Lea, Luka K., Matic, Nejc, Nina M., Oskar, Timotej, Veronika

Nesem pismo Miklavžu - prvič

2002-12-02T09:00:00.000+01:00

1. december 2002 – prvič

Dragi sladkosned,

zdaj veš, da tole z Miklavžem ni šala. Takihle pogumnežev, ki mu prinesejo pošto na dom, je najbolj vesel! Gotovo bo našel kakšno dobro besedo za vas pri parkeljnih, da ne bodo preveč močno v ritke zbadali ...

"Hm, lovci so ... Pa ja ne bodo naš'ga Miklavža sklat'l?!"

Divizija pismonoš se uspešno prebije mimo šiber.

"Ceu let s'treniru. Zdej pa pokaž', da s'lohk ta pru!"

"Vse sošolke prav'jo, da ga ni. Valjda. Ampak, ... ka pa veš. Sej zdele me nobena ne vid."

"Kva je zdej to?! Kje so pa vel'ke tiskane?"

"Uau, mami! Lej to!"

"Ob glavo boš."

T'kole.

"To ni še nič. A ste že vid'l, kako slončku pride?"

"Tale gostilna je pa super. Kako se dobr' drajsa po tem pesku!"

"A s'kej parkeljnov vidu?"

Eni s čokolado v ritki, eni pa v srčkih z nami.

A je hrib Sv. Božička daleč?

Pismo so nesli:

Brina, Ema, Kaja, Lea, Luka, Maša, Oskar, Petra, Timotej, Zala

Kje smo se izgubljali ...

[Zemljevidi: iasnet.com, Ilustracija: Z otroki v gore. Sidarta. 1998]